Spomladi se na gozdnem odru, visoko v drevesnih krošnjah, začne odvijati prav poseben koncert. V vlogi virtuozov nastopijo žolne in detli, ki s spretnim udarjanjem kljuna po drevesnem deblu kot velikanskem lesenem bobnu, iz njega izvabljajo značilen zvok.
To je lahko zvok ljubezni, s katerim v svojo bližino privabljajo nasprotni spol, ali pa opozorilni zvok, ki s teritorija odganja vsiljivce. Podoben zvok se skozi gozd razlega tudi, kadar žolne in detli dolbejo dupla za gnezdenje ali pa kadar iščejo hrano pod skorjo dreves.
Žolne lahko po drevesnem deblu udarijo tudi do 22-krat na sekundo. Ob tem so njihove glave izpostavljene pospeškom tudi do 1200 g. Ljudje doživimo pretres možganov že, kadar smo izpostavljeni pospešku 80 do 100 g. Kako je torej mogoče, da so žolne in detli tako trde glave oz. si ob trkanju na drevesna debla ne poškodujejo možganov?
Raziskovalci so odkrili, da ima njihova glava štiri prilagoditve, ki delujejo kot blažilci sunkov.
1. Izredno trden in neupogljiv kljun, ki je praktično nezlomljiv.
2. Žilava vzmetna struktura, imenovana hioidna kost, ki podpira dolg jezik, skrbi za enakomerno razporeditev tresljajev.
3. Gobasta struktura kosti preprečuje, da bi škodljive vibracije nizkih frekvenc dosegle možgane.
4. Način vzajemnega delovanje lobanje in možganske tekočine. ki prav tako deluje kot blažilec jakosti tresljajev.
Raziskovalci so zgornje ugotovitve spretno uporabili pri tehnološkem razvoju bolj trpežnih črnih skrinjic na letalih ali pa pri razvoju zaščitnih čelad za igralce ameriškega nogometa.
Narava je zakladnica rešitev na videz skoraj nerešljivih problemov, s katerimi se danes srečujemo ljudje. Učimo se od narave!
Bobnanje črne žolne je posnel Domen Stanič
Vir in več informacij:
https://www.newscientist.com/article/dn20088-woodpeckers-head-inspires-shock-absorbers/
